Milan Miklavič: Redkobesedni mož iz ozadja

Johannesburg, 10. junija (STA) – Mnogi pravijo, da je selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek eno boljših potez naredil s tem, ko je v svoj strokovni štab povabil Milana Miklaviča. Študiozni strokovnjak skupaj z nekdanjim mariborskim branilcem sestavlja trenerski par, ki mu je uspelo iz začetnih krčev priti do največjega športnega dogodka na svetu.

Miklavič se je reprezentanci pridružil na začetku leta 2007, ko je Nogometna zveza Slovenije v težkih trenutkih za selektorja imenovala Keka. Oba je čakala reprezentanca, ki je bila nizko na lestvici Mednarodne nogometne zveze, ki ni imela zgrajenega ogrodja ekipe, saj je Kekov predhodnik Brane Oblak v svojem času reprezentančni dres ponudil več kot 40 igralcem, in ki je po tekmovalni plati vse bolj spominjala na večkrat omenjano obdobje Zdenka Verdenika sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Takrat so bili nogometni uspehi le pobožna želja peščice navijačev, podobno se je dogajalo tudi pri Oblaku in kasneje v prvem delu “mandata” tudi Keku. Ko se je zdelo, da bodo nogometni privrženci na sončni strani Alp na evropskih in svetovnih prvenstvih (po letu 2000 in 2002, ko je Slovenija igrala na EP in SP pod vodstvom Srečka Katanca) še zelo dolgo morali navijati za druge izbrane vrste, pa se je tudi Kekova četica začela dvigati iz pepela in spet nabirati širšo podporo.

Kek je skupaj z Miklavičem načrtno gradil jedro ekipe, ki v začetnem obdobju še ni kazalo znakov življenja, a slovenski reprezentančni nogomet je vendarle vse bolj dobival rep in glavo. V kvalifikacijah za SP 2010 se je vse tudi dokončno postavilo na pravo mesto, potrditev pravega dela pa dobilo z veliko zmago proti Rusiji v dodatnih kvalifikacijah in odhodom na mundial ter široko podporo slovenske javnosti.

“Svetovno prvenstvo je za nas stopnička višje, kot so bile kvalifikacije. Temu primerno se tudi pripravljamo. Kaj nam bo to prineslo dobrega in kaj slabega, bomo videli. Zagotovo pa nam bo ta turnir dal vedeti, kaj lahko še izboljšamo,” pravi 61-letni Miklavič, ki je zadovoljen s trenutnim stanjem ekipe.

“Moštvo izgleda zelo dobro, tako kot vedno. V Polokwaneju lahko pričakujemo dober rezultat,” je optimist Miklavič, ki pa vseeno opozarja na kakovost prvega slovenskega tekmeca na SP Alžirije. “Alžirska reprezentanca je zelo kakovostna, saj je nenazadnje na SP. Nanjo se resno pripravljamo. Malce nas je presenetila oprostitev dveh kaznovanih alžirskih igralcev, toda prepričan sem, da se bomo znali odzvati,” je dodal Miklavič.

Čeprav je bolj ali manj vsem jasno, da je večina – če ne cela ekipa – začetne enajsterice že znana in da večjih sprememb v primerjavi s prejšnjimi tekmami slovenske vrste ne bo, pa Miklavič diplomatsko to zavrača. “Vseh 23 igralcev, ki so tukaj, lahko pričakuje mesto v prvi postavi,” trdi nekdanji trener Gorice, Mure in nekaj avstrijskih klubov.

“Za vse ekipe bodo prve tekme velike preizkušnje. Nobeno moštvo ne ve, kje se nahaja. Zato je in bo to prvenstvo zelo zanimivo. Vsi živijo v upanju, da je vse v redu, a same tekme bodo pokazale dejansko stanje,” je zaključil trener, ki skromno noče ovrednotiti svojega nedvomno velikega deleža pri uspehu nogometne Slovenije. “Vsi smo enaki. Vsak igralec in vsak trener skušata dati čim več in to je to. To je moj delež.”



Blog

Kako je bilo ?

Meni eno najbolj zoprnih vprašanj po vsakem potovanju je „Kako je bilo?“. Ne samo, da ga dobiš več kot enkrat in se ponavljaš kot lajna, ampak skoraj vsi, ki te to vprašajo, to naredijo zato, ker pričakujejo, da jim boš posredoval neke nevsakdanje in zanimive izkušnje.

Če si jih dejansko doživel, zgoraj navedeno vprašanje ni tako „moteče“. Sam sem pričakoval, da po prihodu iz JAR zgodbic ne bo manjkalo in bom z veseljem pripovedoval o svojem prvem nogometnem SP in svoji prvi afriški poti. Toda po doživetem lahko rečem le to, da me „Kako je bilo?“ kljub obisku ene najbolj pestrih držav na svetu malce le moti. Nekih izjemno lepih izkušenj pač ni.

Seveda, k temu močno prispeva monotonost novinarskega dela na tem SP. Posebej v zimskem Johannesburgu, kjer sem bival večino časa. Omejenost gibanja zaradi velikih razdalj in vsakdanja rutina (spanje, vstajanje, odhod v trening kamp, vožnja nazaj v „guesthouse“, delo do poznih ur) pač ne pripomoreta k odkrivanju novega.

Pri tem ne mislim le odkrivanja pokrajine, temveč tudi hrane, ljudi … Kulinarika je v JAR sicer pestra in tudi vrhunska, a pri tistih, ki smo stanovali v Sandtonu, sta vsak dan enak zajtrk in večerja, pogreta v mikrovalovki (no, kadar se je dalo, smo si privoščili skok na večinoma mesne poslastice v Nelson Mandela Square ali bližnji supermarket), hitro poskrbela za malce slabe volje.

Tudi tretjerazredna nastanitev za prvorazredno ceno je vse prej kot pripomogla k boljšemu vtisu. Pa sam Johannesburg, ki me je kot mesto razočaral (njegov predel Sandton je najbogatejši del celotne Afrike). Ne samo zaradi tega, ker nima prave duše, ampak ker si v njem kljub velikosti omejen.

Potem je tu še navijaško vzdušje, ki je bilo v pristnosti prisotno le do konca prve tekme bafane bafane. Nato je ples po ulicah in vuvuzele zamenjala moteča vsakdanjost. Da si na največjem športnem dogodku na svetu, si občutil le na in pred stadioni, ko si lahko opazoval mešanico nogometnih navdušencev z vsega sveta.

Za nameček v prvem delu SP niti nogomet ni navdušil. Posebej po prvih tekmah se je zdelo, kot da so ga z novo žogo polomili, saj tako želenih zadetkov – kljub vratarjem neprijaznemu Jabulaniju – ni bilo nič več kot na prejšnjih SP.

Z gotovostjo sicer lahko rečem, da bi si ta mundial bistveno bolje zapomnil, če bi stanoval nekje drugje, ne v Jo’burgu. Že kratek postanek v obmorskem Port Elizabethu je nakazal izrazito lepše možnosti tritedenskega bivanja.

A če na kratko povzamem pozitivne stvari: skoraj vedno nasmejani in ustrežljivi ljudje s smislom za humor, prva slovenska zmaga na mundialih, dobra družba, ki je pripomogla k lažjemu premagovanju rutine, obisk levjega parka (čeprav ni bil nič posebnega, ampak v enoličnosti pride vsaka sprememba prav). Verjetno sem še kaj izpustil.

Po eni strani mi Johannesburg ni odvzel volje po vrnitvi v JAR, saj bi vseeno z veseljem obiskal druga mesta in nedvomno edinstveno pokrajino, po drugi pa lahko rečem, da sem z užitkom pojedel domačo govejo juho. „That’s it!“ – če končam v slovenskem političnem slogu.

Leon Rosa

Anketa

Kdo bo novi svetovni prvak?

Rezultati

Nalagam ... Nalagam ...