Kek: Naš nastop na SP bi bil dobro gradivo za dokumentarec

Port Elizabeth, 24. junija (STA) – Dan po tekmi slovenske nogometne reprezentance z Anglijo, ki je končala sanje o osmini finala na svetovnem prvenstvu, so vtisi še precej sveži. Če sam poraz proti Angležem ne boli toliko, saj so bili vendarle favoriti, pa boli zadetek Landona Donovana ob koncu dvoboja z Alžirijo, ki je Sloveniji “vzel”, ZDA pa prinesel mesto med najboljših 16.

“Ponosen sem na doseženo. Saj rezultat peče, peče kot hudič. To je velika rana. Ampak po drugi strani sem vesel, da smo se zbrali skupaj takšni ljudje, da smo združili Slovenijo. Ponos, spoštovanje, pozitivna energija. To je to,” pravi selektor Slovenije Matjaž Kek.

Slednji meni, da je bila to dobra šola za naprej. “Upam, da bo reprezentanca prišla iz tega še močnejša, da bo vsak posameznik močnejši. To je bila za nas dragocena izkušnja, šola, ki jo drago plačaš in mi smo jo plačali na najbolj krut način v športu. Ampak če v porazu nisi velik, potem nikoli ne boš pravi zmagovalec. Čestitam Angležem in ZDA za uvrstitev v naslednji krog. Zdaj bo potrebno nekaj časa, da bomo vse skupaj pospravili v predalčke in potem se bomo odločili, kako dalje,” pravi Kek.

Oseminštiridesetletni strokovnjak sicer kliče po tem, da te prve točke in prva zmaga na mundialih dobijo pravo mesto v nogometni zgodovini: “Upam, da bodo fantje videli, da se splača vložiti trud, znanje in vse v delo. Škoda, da ni Nejca (Pečnika; op. STA) z nami in nekaterih drugih, ki so ustvarili kar lep del slovenske nogometne zgodovine. Upam, da bo ta zapisana s primernim spoštovanjem.”

Selektor je na novinarski konferenci takoj po tekmi omenil, da je bilo to mogoče njegovo zadnje dejanje na klopi slovenske izbrane vrste. “Ne vem, ne razmišljam v tej smeri. Razmišljam, kako spraviti fante domov, tako bomo prišli v domovino še večji prijatelji, še večja družina. To, kar smo doživljali od 18. maja do zdaj, o tem bi ob tej naši majhnosti lahko naredili dober dokumentarec, dober film,” meni Kek, ki ga bržčas že lovijo tudi novi delodajalci.

A ob vsem pompu, v katerem se je znašla članska reprezentanca, Kek vsaj na zunaj ostaja precej hladen. “Saj veste, da nisem evforičen v zmagah in nisem tragik, ko so porazi. Za fante je to emocionalno težek trenutek. Mi pa gre na živce, ko se govori, da se bo čez mesece, leta videlo, kaj pomeni ta naš nastop na SP. Če se že zdaj ne vidi, kaj to pomeni, je to žalostno,” je s kančkom razburjenja v glasu dejal prvi strokovni mož.

“Upam, da bo od tega nastopa nekaj imel tudi slovenski nogomet. Da ne bodo tisti, ki ga krojijo, vse skupaj spravili v napačno smer. Pot je pokazana, potencial strahovit, imamo večjega, kot si marsikdo predstavlja. Zlata generacija nam je bila v določenih zadevah vzor, upam, da bodo tudi Handanovići, Novakovići, Koreni, Birse in drugi vzor drugim mladim, da bodo začeli igrati nogomet in da ga bodo z veseljem igrali,” je še izjavil nekdanji branilec Maribora.

Kljub napornemu mesecu in razburljivima zadnjima dvema letoma pa bo nogomet spet kmalu v Kekovih mislih: “Že jutri bom začel spet razmišljati o nogometu, čeprav sem zelo prazen. Jaz sem sam osebno take težke bitke izgubljal in dobival, tako da sem se kar že utrdil. To bom skušal prenesti tudi na fante. Zdaj rabimo malo miru, kakšno pivce za živce, da se umirimo, potem bomo šli dalje. Bo pa to slovo od SP, ko smo bili tako blizu osmine finala, peklo kar nekaj časa.”



Blog

Kako je bilo ?

Meni eno najbolj zoprnih vprašanj po vsakem potovanju je „Kako je bilo?“. Ne samo, da ga dobiš več kot enkrat in se ponavljaš kot lajna, ampak skoraj vsi, ki te to vprašajo, to naredijo zato, ker pričakujejo, da jim boš posredoval neke nevsakdanje in zanimive izkušnje.

Če si jih dejansko doživel, zgoraj navedeno vprašanje ni tako „moteče“. Sam sem pričakoval, da po prihodu iz JAR zgodbic ne bo manjkalo in bom z veseljem pripovedoval o svojem prvem nogometnem SP in svoji prvi afriški poti. Toda po doživetem lahko rečem le to, da me „Kako je bilo?“ kljub obisku ene najbolj pestrih držav na svetu malce le moti. Nekih izjemno lepih izkušenj pač ni.

Seveda, k temu močno prispeva monotonost novinarskega dela na tem SP. Posebej v zimskem Johannesburgu, kjer sem bival večino časa. Omejenost gibanja zaradi velikih razdalj in vsakdanja rutina (spanje, vstajanje, odhod v trening kamp, vožnja nazaj v „guesthouse“, delo do poznih ur) pač ne pripomoreta k odkrivanju novega.

Pri tem ne mislim le odkrivanja pokrajine, temveč tudi hrane, ljudi … Kulinarika je v JAR sicer pestra in tudi vrhunska, a pri tistih, ki smo stanovali v Sandtonu, sta vsak dan enak zajtrk in večerja, pogreta v mikrovalovki (no, kadar se je dalo, smo si privoščili skok na večinoma mesne poslastice v Nelson Mandela Square ali bližnji supermarket), hitro poskrbela za malce slabe volje.

Tudi tretjerazredna nastanitev za prvorazredno ceno je vse prej kot pripomogla k boljšemu vtisu. Pa sam Johannesburg, ki me je kot mesto razočaral (njegov predel Sandton je najbogatejši del celotne Afrike). Ne samo zaradi tega, ker nima prave duše, ampak ker si v njem kljub velikosti omejen.

Potem je tu še navijaško vzdušje, ki je bilo v pristnosti prisotno le do konca prve tekme bafane bafane. Nato je ples po ulicah in vuvuzele zamenjala moteča vsakdanjost. Da si na največjem športnem dogodku na svetu, si občutil le na in pred stadioni, ko si lahko opazoval mešanico nogometnih navdušencev z vsega sveta.

Za nameček v prvem delu SP niti nogomet ni navdušil. Posebej po prvih tekmah se je zdelo, kot da so ga z novo žogo polomili, saj tako želenih zadetkov – kljub vratarjem neprijaznemu Jabulaniju – ni bilo nič več kot na prejšnjih SP.

Z gotovostjo sicer lahko rečem, da bi si ta mundial bistveno bolje zapomnil, če bi stanoval nekje drugje, ne v Jo’burgu. Že kratek postanek v obmorskem Port Elizabethu je nakazal izrazito lepše možnosti tritedenskega bivanja.

A če na kratko povzamem pozitivne stvari: skoraj vedno nasmejani in ustrežljivi ljudje s smislom za humor, prva slovenska zmaga na mundialih, dobra družba, ki je pripomogla k lažjemu premagovanju rutine, obisk levjega parka (čeprav ni bil nič posebnega, ampak v enoličnosti pride vsaka sprememba prav). Verjetno sem še kaj izpustil.

Po eni strani mi Johannesburg ni odvzel volje po vrnitvi v JAR, saj bi vseeno z veseljem obiskal druga mesta in nedvomno edinstveno pokrajino, po drugi pa lahko rečem, da sem z užitkom pojedel domačo govejo juho. „That’s it!“ – če končam v slovenskem političnem slogu.

Leon Rosa

Anketa

Kdo bo novi svetovni prvak?

Rezultati

Nalagam ... Nalagam ...