Apartheid v JAR – temna stran zgodovine

Ljubljana, 1. junija (STA) – Eno najbolj temnih poglavij južnoafriške zgodovine je nedvomno obdobje apartheida med leti 1948 in 1994. Brutalna vladavina je trajala skoraj 50 let, nato pa sta Afriški narodni kongres in Vseafriški kongres začela organiziran boj proti ločevalni politiki belcev. Okrepljeno zavedanje temnopoltih in številne demonstracije so bili na koncu uspešni.

A pot do demokratične Južnoafriške republike in do predsedniškega mandata Nelsona Mandele je bila dolga in težka. Medtem ko sta Afriški narodni kongres (ANC) in opozicija vlade Afrikaans prisegali na nenasilen upor, pa je mlajša generacija posegla po bolj radikalnih prijemih. Tako je leta 1959 nastala veja ANC, ki se je predstavljala kot organizacija izključno temnopoltih (PAC). Slednja je začela s številnimi protesti, med katerimi je eden od njih marca 1960 pozival proti diskriminatornim zakonom o potnih listinah.

Sprva miroljubne demonstracije v mestu Sharpeville so se sprevrgle v masaker, kjer so policisti postrelili 69 temnopoltih Južnoafričanov, preko 180 pa jih je bilo poškodovanih. Aretiranih je bilo skoraj 20.000 demonstrantov, ki so pripadali tako ANC kot PAC, kar je povzročilo, da ste se organizaciji potuhnili in svoje delovanje preselili v podzemlje. Leta 1962 je bil eden vodilnih v ANC Nelson Mandela aretiran in obsojen na dosmrtni zapor. Kazen je v večji meri odsedel na zaporniškem otoku Robben Island, ki leži v morju pred Cape Townom.

Pod vplivom črnskega gibanja Black Power v ZDA je konec šestdesetih v JAR začelo delovati gibanje Black Consciousness (črnska zavest), ki ga je vodil Steve Biko. Nova samozavest se je hitro razširila med črnskim prebivalstvom in to je javno zavračalo kulturo belcev in se začelo zanašati na lastne vrednote. Posledica tega so bile študentske demonstracije.

16. junija 1976 so v Sowetu demonstrirali tudi šolarji, ki so jim skušali vsiliti afrikanski jezik. Tega so malodane vsi temnopolti prebivalci sovražili. Protestiralo je približno 10.000 študentov in šolarjev, ki so nosili transparente proti rasističnemu izobraževalnemu sistemu, policisti pa so začeli streljati in v 36 urah po shodu je 29 ljudi izgubilo življenje, 250 pa jih je bilo ranjenih. V naslednjih dneh je bilo ubitih preko 500 temnopoltih Južnoafričanov.

Režim apartheida je na demonstracije odgovoril z vsemi svojimi močmi, vendar pa so že tako visoki stroški zagotavljanja obstoječega sistema še bolj silili v višave in so precej oslabili položaj države. Črnskega prebivalstva se ni dalo več držati nazaj in konec apartheida se je nevzdržno bližal. Po skoraj 27 letih v ujetništvu je bil Nelson Mandela leta 1990 izpuščen na prostost. Na prvih svobodnih demokratičnih volitvah leta 1994, kjer je tudi črnska populacija dobila pravico izražanja svojega mišljenja, je bil Mandela, ki je leto pred tem dobil tudi Nobelovo nagrado za mir, izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike.

Sledila so leta popravljanja krivic, kjer je imela posebna komisija pod vodstvom Nobelovega nagrajenca Desmonda Tutuja veliko dela, vse skupaj s ciljem, da bi žrtve in storilci našli skupni jezik. V želji, da bi dobili kar najbolj popolno sliko zločinov apartheida, je komisija leta 1998 začela izvajati javna zaslišanja političnih zločincev. Številni primeri so bili razjasnjeni, kršitelji zaprti, mnogim žrtvam pa so zagotovili denarne odškodnine.