Kako je bilo ?

Meni eno najbolj zoprnih vprašanj po vsakem potovanju je „Kako je bilo?“. Ne samo, da ga dobiš več kot enkrat in se ponavljaš kot lajna, ampak skoraj vsi, ki te to vprašajo, to naredijo zato, ker pričakujejo, da jim boš posredoval neke nevsakdanje in zanimive izkušnje.

Če si jih dejansko doživel, zgoraj navedeno vprašanje ni tako „moteče“. Sam sem pričakoval, da po prihodu iz JAR zgodbic ne bo manjkalo in bom z veseljem pripovedoval o svojem prvem nogometnem SP in svoji prvi afriški poti. Toda po doživetem lahko rečem le to, da me „Kako je bilo?“ kljub obisku ene najbolj pestrih držav na svetu malce le moti. Nekih izjemno lepih izkušenj pač ni.

Seveda, k temu močno prispeva monotonost novinarskega dela na tem SP. Posebej v zimskem Johannesburgu, kjer sem bival večino časa. Omejenost gibanja zaradi velikih razdalj in vsakdanja rutina (spanje, vstajanje, odhod v trening kamp, vožnja nazaj v „guesthouse“, delo do poznih ur) pač ne pripomoreta k odkrivanju novega.

Pri tem ne mislim le odkrivanja pokrajine, temveč tudi hrane, ljudi … Kulinarika je v JAR sicer pestra in tudi vrhunska, a pri tistih, ki smo stanovali v Sandtonu, sta vsak dan enak zajtrk in večerja, pogreta v mikrovalovki (no, kadar se je dalo, smo si privoščili skok na večinoma mesne poslastice v Nelson Mandela Square ali bližnji supermarket), hitro poskrbela za malce slabe volje.

Tudi tretjerazredna nastanitev za prvorazredno ceno je vse prej kot pripomogla k boljšemu vtisu. Pa sam Johannesburg, ki me je kot mesto razočaral (njegov predel Sandton je najbogatejši del celotne Afrike). Ne samo zaradi tega, ker nima prave duše, ampak ker si v njem kljub velikosti omejen.

Potem je tu še navijaško vzdušje, ki je bilo v pristnosti prisotno le do konca prve tekme bafane bafane. Nato je ples po ulicah in vuvuzele zamenjala moteča vsakdanjost. Da si na največjem športnem dogodku na svetu, si občutil le na in pred stadioni, ko si lahko opazoval mešanico nogometnih navdušencev z vsega sveta.

Za nameček v prvem delu SP niti nogomet ni navdušil. Posebej po prvih tekmah se je zdelo, kot da so ga z novo žogo polomili, saj tako želenih zadetkov – kljub vratarjem neprijaznemu Jabulaniju – ni bilo nič več kot na prejšnjih SP.

Z gotovostjo sicer lahko rečem, da bi si ta mundial bistveno bolje zapomnil, če bi stanoval nekje drugje, ne v Jo’burgu. Že kratek postanek v obmorskem Port Elizabethu je nakazal izrazito lepše možnosti tritedenskega bivanja.

A če na kratko povzamem pozitivne stvari: skoraj vedno nasmejani in ustrežljivi ljudje s smislom za humor, prva slovenska zmaga na mundialih, dobra družba, ki je pripomogla k lažjemu premagovanju rutine, obisk levjega parka (čeprav ni bil nič posebnega, ampak v enoličnosti pride vsaka sprememba prav). Verjetno sem še kaj izpustil.

Po eni strani mi Johannesburg ni odvzel volje po vrnitvi v JAR, saj bi vseeno z veseljem obiskal druga mesta in nedvomno edinstveno pokrajino, po drugi pa lahko rečem, da sem z užitkom pojedel domačo govejo juho. „That’s it!“ – če končam v slovenskem političnem slogu.

Leon Rosa